Konôplja od semena do štrika - Galerija
Kadar izgubiš, kar imaš, tega vrednost spoznaš...,
pravi star slovenski pregovor. Veliko stvari in predvsem znanj smo izgubili, ker nismo spoštovali dediščine naših prednikov. Eden od drobcev pomembnih spretnosti in znanj je bilo tudi gojenje konoplje, njena obdelava in uporaba za spletanje vrvi in štrikov. Nekaj metrov debele pletene vrvi, ki jo danes lahko kupimo (a le če imamo denar!), skoraj za vsakim vogalom; so naši predniki znali v celoti narediti sami. Na tak način so še pred 50 leti v Adlešičih in okolici zadostili vse potrebe z vrvmi na kmetijah.
Delo se je pričelo spomladi s pripravo njive za setev. Konopljo so kot edini posevek zasejali, če so jo nameravali uporabiti za tekstil: obleko, vrečevino in podobno. Če pa so jo želeli uporabiti za spletanje vrvi so jo sejali med koruzo - podobno kot sirek iz katerega so delali metle. Kot čisti posevek je bila sejana gosto in je dosegla višino največ 1-1,5 metra; kot dosevek koruzi pa tudi več metrov. Dva do tri metrska stebla niso bila nobena velika posebnost..., saj veste "raste kot konoplja..."
Požeta in posušena konoplja se je nato olupila (to naj bi po tradiciji delale ženske) - uporabna so vlakna skorje, steblo pa ne. Olupljena skorja se je ob vlaženju nato spletala v debelejšo nit na preprostem vretenu (kar naj bi bilo tipično moško delo). Na pusta pa se je zbrala na enem mestu vsa vas in s skupnim vaškim orodjem (večje vasi so imele ločena orodja po zaselkih) spletala iz tankih vrvi debelejše vrvi-štrike. Vsak gospodar je prinesle svoje spredene konopljine niti in pomagal pri skupnem delu za vsako hiši posebej. Niti so se raztegnile med dvema orodjema na najbolj ravnem delu vasi - kolikor naj bi bil štrik dolg. Glavno orodje je bilo fiksirano, pomožno pa na saneh in obteženo. Na saneh so sedeli otroci, glavni mojster pa je na vsakem metru odrejal obtežitev in dajal ukaz ali je na sani prisedlo več otrok ali so se morali iz njih umakniti. Mojster, ki je skrbel za pravilni preplet vrvi v štrik je dajal ukaze in imel več pomočnic, ki so varovale zapletanje niti, pomočnika pa sta svoje pripomočke kar se da hitro sukala v nasprotnih smereh.
Postopek se je ponavljal tolikokrat koliko debelo vrv so želeli splesti, a vedno je bilo potrebno imeti tri niti. Običajno se je postopek po pripravi na vretenu ponovil dvakrat, kar je ustrezalo potrebi po vrveh na kmetiji. Tam so potrebovali štrik za povezovanje voza z žrdjo (povezan voz s senom, steljo, slamo...), štrik za upravljanje brane, škripčevje za "cimermane" in podobno.
Pri poizvedovanju pri domačinih, zakaj se je ves delovni proces odvijal prav na pusta, nismo dobili pravega odgovora. Vsem je bila logična razlaga, da je bilo pozimi dovolj časa, na pusta pa je bila zadnja priložnost, da se ob delu tudi dobro najedo, napijejo in zabavajo, saj je pustu sledil post. Obvezna malica pri tem delu naj bi bil kuhan okrak (krača) na zelju,lahko tudi klobase in šunka. Seveda tudi sladice: flancati in mogoče celo krofi. Jasno brez veliko žaganja in vina delo ni teklo od rok.
Tudi nam so se na pusta, ko smo v Rimu obujali tradicijo in jo posneli na film, pridružile maškare iz osnovne šole Adlešiči.
Pri delu nam je pomagalo veliko domačinov in tudi prostovoljka Kristina iz Španije, najpomembnejši pa je bil prispevek Ivana Veseliča - po domače Hotujčevega Vančeka iz Vrhovcev, ki je vir številnih ročnih spretnosti. Vsem se iskreno zahvaljujemo, saj brez njihove pomoči aktivnosti ne bi mogli izvesti.
Vse to in še veliko več smo za Vas posneli na film, v katerem boste celoten proces lahko spoznali tudi vi in nam prihodnjič pomagali.
Dokumentarni film: "Konôplja od semena do štrika", je nastal v okviru projekta LEADER - LAS DBK "EKO-ETNO doživetja ob Kolpi".
Javni zavod krajinski park Kolpa